Inštitut za ekonomsko demokracijo

Zakaj delavsko lastništvo ni bolj razširjeno?

Avtor: Gregor Berkopec

Zakaj delavsko lastništvo ni bolj razširjeno?

Koncept delavskega lastništva v evropskem prostoru ni nič novega – tudi z vidika prepoznavanja prednosti takega modela lastništva s strani nacionalnih zakonodajalcev. Med vodilne države, ki so vzpostavile zakonodajne mehanizme za vzpodbujanje delavskega lastništva, sodijo najbolj razvita gospodarstva Evrope, kot so na primer Francija, Italija, Španija in tudi Velika Britanija, ki pa na žalost ni več del Evropske unije in zato za ostale evropske zakonodajalce ne predstavlja več reference pri pripravi ustreznih nacionalnih zakonodaj.

Kljub temu da so v vseh prej naštetih državah vzpostavljeni zakonodajni mehanizmi pa se pojavlja vprašanje, zakaj je delavsko lastništvo ponekod bolj razširjeno kot drugje?

Vzemimo za prvi primer Francijo. Francija ima dva ločena zakonodajna mehanizma, ki vzpodbujata delavsko lastništvo. Prvega, ki omogoča uporabo sredstev varčevalne sheme delavcev za financiranje odkupa deležev oziroma delnic družbe, v kateri so delavci zaposleni, je vzpostavila že leta 2006. Potrebno je omeniti, da je varčevalna shema financirana s strani delodajalca, ki vplačuje v varčevalno shemo udeležbo delavcev v dobičku. Kljub temu da obstaja ustrezno zakonodajno okolje pa se delavsko lastništvo z uporabo tega mehanizma ni uveljavilo. Krivdo za to se pripisuje pomanjkanju ozaveščenosti in motivacije med strokovnjaki v finančnem sektorju, ki upravlja z varčevalnimi shemami – ti namreč z uporabo sredstev varčevalne sheme znižujejo količino sredstev v njihovem upravljanju, kar jim pa ni v interesu. Vidimo lahko, da manjkata dva ključna pogoja za uspeh in razširjenost delavskega lastništva – učinkovit podporni mehanizem in promocija delavskega lastništva.

Drugi francoski mehanizem predvideva vzpostavitev delavske zadruge, v katero delavci vlagajo lastna sredstva, ki so uporabljena za odkup deležev. Odkupna sredstva so lahko zagotovljena tudi s strani zunanjih investitorjev, ki pa nimajo glasovalnih pravic. Ta model pesti kar nekaj problemov – problem vključevanja novih članov itd. Kljub poskusu zakonodajalca, da bi vzpodbudil delavske zadruge in s tem delavsko lastništvo, obstaja tudi razširjenost tega modela relativno nizka – prevladujoče mnenje je, da je tako zaradi neustrezne strukture modela.

Na drugi strani pa imamo Italijo, ki ima en prevladujoč model delavskega lastništva, ki je bil vzpostavljen v osemdesetih letih prejšnjega stoletja z namenom reševati zdrava jedra podjetij v težavah z delavskim odkupom – podlaga za model je v t.i. Legge Marcora (zakon Marocra). Sam model tukaj ni bistven (tudi ta ima svoje pomanjkljivosti), bistveno je, da je v Italiji relativno razširjen, saj izpolnjuje glavne pogoje: obstaja ustrezna zakonska podlaga, država financira podporne strukture (izobraževalne in svetovalne), ki izvajajo promocijo modela. Enako velja tudi v Veliki Britaniji, ki je leta 2014 vzpostavila zakonodajo za lastniške sklade delavcev (Employee Ownership Trust ali EOT). V zadnjih letih raste priljubljenost (in razširjenost) britanskega EOT modela – zasluge temu lahko pripišemo ne le zakonodaji, ampak predvsem promociji in paradnim konjem EOT modela (John Lewis Partnership itd.).

Če zaključimo, morajo biti za uspeh in razširjenost delavskega lastništva v širšem smislu izpolnjeni trije pogoji:

      • vzpostavljeno mora biti zakonodajno okolje, ki delavsko lastništvo vzpodbuja (vzpodbude so lahko različne – davčne, finančne itd.),
      • vzpostavljen mora biti podporni sistem delavskega lastništva (izobraževalni, svetovalni, itd. sistemi), in
      • delavsko lastništvo mora biti promovirano.

0 Comments

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen.