Inštitut za ekonomsko demokracijo

Varoufakis, liberalni marksist

Avtor: Tej Gonza, Direktor IED

Varoufakis

Ta teden medijsko odmeva pogovor med Žižkom in Varoufakisem. Odmeval je sicer že predčasno, v krogih ljubljanske visoke kulture, ki jo od 22. septembra dalje pooseblja Cukrarna, se je že vsaj kakšen mesec v naprej veliko govorilo o »nevljudni izmenjavi drugače mislečih.«

Dogodek ni razočaral, ampak predvsem zato, ker zares ni gradil previsokih pričakovanj. Tisti, ki poznamo in spremljamo govorca, ki svojo prepoznavost gradita predvsem na intelektualnem zabavništvu, smo pričakovali približno toliko, kolikor smo dobili.

Varoufakis je upornik, ki je kariero vrgel pod avtobus svojih načel, medtem ko ga je prav ta načelnost ponesla v kariero super zvezdnika. Na področju ekonomije v filozofski maniri sicer posega široko in ne globoko, pogosto reciklira nekatere stare, uveljavljene ideje in jih retorično obrača na kiberpank način.

Če se je še nedavno posvečal predvsem makroekonomskim temam, pa se zadnje časa obrača k teoriji podjetja, predvsem k vprašanju demokratizacije kapitalističnih podjetij. O tem priča tudi njegov nedavni obrat v liberalnega marksista.

Ta bistroumni nesmisel, s katerim žanje pozornost, ni tako zgrešen, kot pričajo zavijajoče oči ”kletnih marksistov” – pravzaprav je na nivoju skovanke »radikalni liberalec«, obe pa sta nesmiselni predvsem v zgodovinski interpretaciji liberalizma in marksizma.

Zgodovina političnih projektov marksizma je antiliberalna zato, ker se je v celoti obračala k državi kot glavni alternativi kapitalizma. Na drugi strani je zgodovina liberalcev, ki so bili skorajda definicijsko anti-radikalni, za vsako ceno, tudi ceno desnega avtoritarizma so branili etablirana razmerja ekonomske moči.

Vendar pa se hitro izkaže, da je zgodovinska manifestacija teh kategorij prav daleč od idejne zasnove, ki zgornja oksimorona obrne v tavtologijo, samoumevni smisel.

Liberté, égalité, fraternité – ob branju Marxa, predvsem zgodnjega, hitro postane jasno, da so ga določale izrazito liberalne vrednote. Na žalost mu njegova analiza eksploatacije, ki temelji na delovni teoriji vrednosti, ni dovolila zaključka, da je lastništvo produkcijski sredstev mogoče ohraniti privatno in hkrati odpraviti kapitalizem – zato je politično rešitev iskal v (začasni) nacionalizaciji produkcijskih sredstev.

Tudi liberalizem je v nekonvencionalni interpretaciji izrazito radikalen. Prelepa ironija je kritiki, da kapitalizem krši točno tiste vrednote, s katerimi se postavlja. Številni klasični liberalci bi danes hitro priznali, da je glavna celica kapitalizma, podjetje, izrazito nedemokratična institucija, saj postavlja avtokratske sisteme hierarhije in odločanja. Prav tako bi John Locke verjetno prikimal trditvi, da kapitalizem ne zagotavlja etičnih standardov privatne lastnine, saj si produkt dela prilaščajo tisti, ki ga ne ustvarijo.

»Edini način za osvoboditev ljudstva je lastniško prestrukturiranje podjetij, ki bo zagotovilo delnice, s katerimi ne bo moč trgovati.«

Varoufakis se aktivno umešča v novo smer leve ekonomske politike, kar lahko vidimo v nedavni knjigi Another Now (2020) in nenazadnje v osladkanem pogovoru z Žižkom. Grški Mad Max se dobrodošlo odmika od boomerskih socialističnih etatizmov in suče k novi-stari interpretaciji socializma, recimo ji milenijska, ki poudarja decentralizacijo lastništva kapitala v gospodarstvu.

Skupni imenovalec milenijske levice je ekonomska demokracija, kjer sta samoodločanje in lastništvo produkta dela neodtujljivi pravici, katere ni mogoče prodajati, menjati ali z njo trgovati, kot je to mogoče delati z delnicami korporacije.

Ideje nekaterih predstavnikov liberalizma govorijo, da napredek človeške civilizacije ni preprosto v odmiku od prisile in statusa v prostovoljno delovanja posameznika (po Henry Mainu »from Status to Contract«), temveč v deontološkem statusu človekovih pravic, ki jih ni mogoče odtujiti – ne s prisilo, ne s soglasjem.

Neodtujljivost je bistvo »kartice za knjižnico« in »demokratičnega glasu«, ki ju v Cukrarni omenja Varoufakis. Seveda to ni njegova iznajdba – ideja neodtujljivosti pravic je najmočnejše orožje glavnih civilnih gibanj, demokratičnega tradicije, feminizma in abolicionizma. Naslednja tarča je prepoved najemanja ljudi v kapitalizmu, kamor sta idejo neodtujljivosti prenesla politični teoretik Robert A. Dahl ekonomist David P. Ellerman.

Kaj se zgodi, če demokratična pravica in pravica do sadov lastnega dela postaneta ustavni, neodtujljivi pravici, tako kot obravnavamo politični glas v demokraciji? Rezultat je tržno gospodarstvo, ki ga tvorijo demokratične organizacije, v katerih so vsi zaposleni lastniki sadov svojega dela, hkrati pa se jim zagotavlja pravica do nastavljanja menedžerske avtoritete.

Vprašanje prehoda je bolj kompleksno. Demokratizacija gospodarstva bi spodnesla dobro ukoreninjene interese, tiste najmočnejše, celoten lastniški kapital, ki počiva v rokah majhne vendar vplivne skupine ljudi bi se pretvoril v dolžniški kapital, izvedeni finančni inštrumenti bi izgubili svojo podlago, bik Wall Streeta bi dobil silno brco v raztegnjena moda.

Seveda je veliko vprašanj glede etike, praktičnosti in politične realnosti takšnega radikalnega prehoda. Naiven optimizem, vsaj na tej točki človeške zgodovine, zahteva ideja zakona ali ustavne spremembe narave privatne lastnine, ki danes ekonomski eliti zagotavlja iliberalne pravice. Na drugi strani pa si je bilo tudi pred 200 leti težko predstavljati abolicionističen odvzem »legalnega« lastništva nad tujim telesom – in posledično suženjskim delom.

Vsaj na prvi točki je lažje in bolj konstruktivno delati na postopnih spremembah institucij, osnovati zakone, ki z davčnimi olajšavami, subvencijami ali drugimi finančnimi mehanizmi spodbujajo delavsko lastništvo in demokratično vodenje podjetij.

Praktičnih primerov, ki lahko služijo kot referenca v političnih predlogih je ogromno. Mondragon je verjetno najboljši primer dobre prakse demokratičnega podjetja na svetu, saj v globalnem konkurenčnem okolju organizira okrog 80.000 delavcev. Živi in raste že 70 let, v svojem ekosistemu poleg podjetij združuje ogromno banko, zdravstveni sistem, tehnične fakultete in trgovinsko verigo.

Odlična praksa postopnega prehoda je ameriška ESOP shema delavskega lastništva, ki se je z davčnimi olajšavami v nekaj deset letih v ZDA razširila na 10% delovne sile v privatnem sektorju. Prednost ESOP modela je, da delavci odkupa ne financirajo z lastnimi prihodki ali plačami, lastnike se izplača preko dobičkov samih podjetij, hkrati pa zakon določa, da morajo v shemo solastništva biti vključeni vsi zaposleni podjetja.

Platformna ekonomija, ki jo v pogovoru omeni Varoufakis, predstavlja problematičen trend stroškovne optimizacije, tehnološkega nadzora, razpršitve delavske moči, osamitve na trgu in materialne negotovosti. Uspešen način za povrnitev delavskih pravic so platformne kooperative, ki zagotavljajo nadzor, lastništvo in upravljanje s platformno tehnologijo.

Še en čudovit primer prihaja iz sosednje Italije, kjer država nadomestila za brezposelnost usmerja v grajenje demokratičnih podjetij. Italjanska Marcora delavcem tistih podjetij, ki so v likvidnostnih težavah ali kjer lastniki razmišljajo o prenosu proizvodnje v cenejše delovno okolje, omogoča kolektivno črpanje nadomestil za brezposelnost z namenom zbiranja zagonskega in odkupnega kapitala.

Varoufakis pri omembi tako pomembne teme, ki naj bi »ljudstva osvobajala okovij«, ni bil dovolj konkreten. Poizumlja kolo in pregreva vodo, kot da je puščavski pesek Mad Maxa prekril vse pretekle izume, idejni kiberpank ostaja modus operandi njegove kariere, kar ustreza  ljubljanskemu levemu kulturništvu. Ni pa povsem jasno ali je dovolj konstruktiven, da nas bo popeljal na »dolg sprehod med institucijami«, kot je pot postopne revolucije opisal Dutschke.

0 Comments

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja