Inštitut za ekonomsko demokracijo

Neustavnost statusa quo  

Avtor: Tej Gonza

Neustavnost statusa quo

Prvotno objavjeno v Objektivu (Dnevnik).

Morda je čas, da obrnemo politično motivirano vprašanje neustavnosti: kateri politični programi so neustavni v odnosu do privatne lastnine in osnovnih demokratičnih načel?

Vili Kovačič je sodišču zaupal ustavno presojo političnih strank Levica in Socialni demokrati. Drugi se niso dovolj jasno oddaljili od avtoritarizma preteklosti, pri Levici pa gre za vprašanje odnosa do privatne lastnine in demokracije.

Osnovna higiena resnega filozofskega argumenta je, da breme dokaza leži na prevladujočem. Preden preizpraševalci ustavnosti preizprašajo ustavnost neobstoječe alternative, naj se torej zaustavijo pri programih strank, ki utrjujejo obstoječo ekonomsko ureditev.

Učbeniški primer je ekonomski program NSi, ki visoko kuje privatno lastnino. Program zapiše, da »kdor vzame svoje življenje v svoje roke in nekaj pošteno zasluži, ima tudi pravico, da obdrži sadove lastnega dela«. Prav tako program odpira poglavje demokracije in se zavzema za osrednjo vlogo demokratičnih vrednot v sodobni družbi.

Retorika programa, tako kot programa večine preostalih političnih strank na (kobajagi) levi in (kobajagi) desni strani, je izrazito liberalna in pro-demokratična. Vendar pa je kapitalizem v svoji neoliberalni korporativni manifestaciji, pravzaprav ena ogromna zgodovinska prevara liberalno-demokratičnih načel.

 

Privatna lastnina in kapitalistično podjetje

Maksima NSi-ja o »sadovih lastnega dela« je skorajšnji prepis pisanja moralnega pionirja privatne lastnine, Johna Locka, ki je prav tako vztrajal, da je edina pot pravične prisvojitve pot, ki sledi delu. Lastništvo stvari lahko zamenja roke, vendar mora prvotna apropriacija, olastninjenje nečesa novega, nujno in vedno slediti delu. In na tem načelu sloni moderna institucija legalne apropriacije lastnine. Še danes.

V svoji naravi in osnovni ideji zelo smiselna zapoved izgubi nekaj romantike, ko jo umestimo v duh časa. Makisma je zelo prav prišla kolonizatorjem, ki so hiteli prisvajati »odkrito« zemljo in naravna bogastva. Locke je prav tako poudarjal, da delo ni unikatno njegovemu nosilcu – prilastitev sledi delu, vendar je tudi delo lahko olastninjeno. Sužnjelastnik je lastnik sužnja in njegovega dela, zato je tudi upravičen do prilastitve produkta dela svojega sužnja.

Abolicionizem je prinesel svež veter v razpravo o prilaščanju produkta dela, saj je na osnovi neodtujljivih pravic negiral faktično možnost prenosa dela na drugo osebo – antisuženjska teorija sloni na dejstvu, da sta telo in delo vsakega posameznika njemu lastna in da ju ni mogoče prenesti na drugo osebo, četudi bi se s tem strinjala potencialni suženj in njegov lastnik.

Temu sledi prvi temelj demokratične in liberalne družbe. Pravice do sadov lastnega dela ni mogoče prodajati, prenašati ali odvzeti. Primarna apropriacija lastnine je neodtujljiva od dela.

V sodobnem gospodarstvu človek najema človeka. Najem pomeni začasna uporaba nečesa; najem človeka pomeni zakup njegovega dela v okviru delovnega časa. Najem delavca je osnovna institucija kapitalističnega podjetja, ki zagotovi, da je delodajalec legalni lastnik produkta dela, ki ga naredi delavec.

V kapitalističnem podjetju produkt dela predstavlja dobiček, razlika med prihodki in stroški podjetja, ki si ga prilasti tisti, ki si lasti delnice ali deleže podjetja. Če je dobiček reinvestiran v kapital podjetja, ima delničar pravico do vrednosti kapitala, če je dobiček izplačan, je delničar prejemnik dividende. Dobiček, ki je, tudi po NSi in Johnu Lockeu, »produkt dela«, na nobeni točki ne preide v last delavcev, plače zaposlenih zavzemajo povsem drugo pravno kategorijo in so obveznost podjetja, strošek produkcije.

 

Demokracija in kapitalistično podjetje

Poleg privatne lastnine predstavlja steber modernizma tudi demokracija. Demokracija je vladavina enakopravne zastopanosti in enakovrednosti človeka. Zahteva, da je vsak posameznik cilj zase in nikoli sredstvo cilja nekoga drugega.

Vsak položaj moči, vsaka avtoriteta in hierarhija mora ultimativno odgovarjati subjektom izpod nje. Vsaka politična ureditev, vsaka organizacija, ki želi graditi na temeljih demokratičnih vrednot, mora sprejeti načelo enakovrednosti. Demokracija ne dovoljuje, da se enakopravnost in samoodločanje posameznika lahko odtujita – mogoče je delegirati oblast, vendar demokracija zahteva, da je vsak subjekt vedno avtonomen in da lahko podarjeno oblast v vsakem trenutku odvzame.

Drugi temelj demokratične in liberalne družbe je, da pravice do demokratičnega glasu ni mogoče prodajati, prenašati ali odvzeti. Tudi s privolitvijo. Demokratična pravica je neodtujljiva od posameznika.

Če je demokracija v političnem sistemu povsem samoumevna, pa smo v gospodarstvu od tega ideala daleč. Ronald Coase, zagovornik kapitalizma in Nobelov nagrajenec na področju teorije podjetja, razume podjetje kot vertikalno negacijo trga, kot sistem zasebnih pravil, ki določajo odnose med nosilci kapitala in delavci.

Zaposlitvena pogodba določa razmerje med gospodarjem in služabnikom (angl. po Coase-u »master« in »servant«). Zaposlitev je prostovoljni vstop v avtokratično organizacijo, kjer mora imeti delodajalec vedno »pravico, da nadzira in usmerja delavca, da mu pove, kdaj naj dela in kaj naj dela in kako« [Citat iz osrednjega dela Ronalda Coase, The Nature of the Firm (1937)].

Bolj konkretno; s kapitalističnim podjetjem upravljata direktor in upravni odbor, ki ga nastavlja skupščina delničarjev ali nadzorni odbor. Uprava izbere menedžment, ta pa operativno usmerja, sanckionira in zapoveduje ljudem, ki svoji neposredni in posredni avtoriteti ne morejo odvzeti mandata. Glas ni pridobljen s članstvom v organizaciji, temveč s statusom delničarja. Zaposlitev je odtujitev demokratične pravice do samoodločanja.

 

Demokracija med kapitalizmom in socializmom

Kapitalizem je način organizacije gospodarstva, ki temelji na najemanju dela, najemanje ljudi pa zagotavlja možnost odtujitve produkta dela in vzpostavlja nedemokratično vladavino.

Največja prevara modernizma je v dejstvu, da je kapitalizem ugrabil projekt liberalizma in iz njega zgradil lastno Potemkinovo vas, kjer ideološka fasada liberalne lastnine in demokracije varujeta pred pogledom v avtoritarnost notranjih prostorov.

Državni socializmi so bili v odnosu do gospodarske ureditve, zelo podobno, nedemokratični in anti-liberalni. Podobno bi danes nacionalizacija podjetij delavce namesto zasebniku podredila državi.

Obstaja samo ena ustavna alternativa, ki bi spoštovala načela privatne lastnine in demokracije. Demokratično podjetje.

Edina prihodnost je sistematična in dobro premišljena ekonomska politika, ki bi z državnimi subvencijami, dolžniškimi inštrumenti in drugimi spodbudami zagotovila postopen odkup podjetniškega kapitala s strani zaposlenih. Tako bi ljudje po vzoru vodilnih prakse na tem področju iz ZDA, Kanade, Nemčije, VB, Španije, Francije, Švedske in drugih držav, postali lastniki sadov lastnega dela in demokratični subjekti. In neustavnost statusa quo bi bila, z dolgim sprehodom med institucijami, prej ali slej končana.

0 Comments

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen.