Inštitut za ekonomsko demokracijo

Kanada išče navdih v ZDA, VB – in Sloveniji

Tej Gonza, Direktor IED

27 Day Cash Buffer

Kanada na področju progresivne ekonomske politike navdih išče v Združenih Držav Amerike in Veliki Britaniji. Nedavni članek na Globe and Mail poroča, da so “glavne politične stranke v Kanadi začele v svoje programe vključevati politike, ki bi spodbujale solastništvo zaposlenih”.

V ZDA že vse od leta 1974 izvajajo ESOP program za odkup podjetij s strani zaposlenih. Davčne olajšave in druge ugodnosti je izkoristilo okrog 14 milijonov delavcev, ki so danes solastniki podjetij, kjer delajo.

Model je brez resne mednarodne primerjave – ne samo v številkah, je tudi izredno pozitiven eksperiment, ki dokazuje, da so podjetja v lasti zaposlenih v povprečju bolj produktivna, v krizi bolj odporna, uživajo večjo pripadnost delavcev, hitreje rastejo in izplaujejo višje plače (poleg premoženjskih prihrankov v kapitalu,ki jih uživajo delavci).

Ameriška izkušnja primarno naslavlja problem lastniškega nasledstva v majhnih in srednje velikih podjetjih, hkrati pa zagotavlja bolj pravično distribucijo lastništva kapitala v gospodarstvu. Raziskave ugotavljajo, da imajo take oblike podjetij tudi veliko bolj trajnosnto naravnano poslovanje – ko so odločevalci hkrati prebivalci lokalnih skupnosti postanejo poslovne odločitve okoljsko odgovorne.

Dobra praksa v ZDA in uspešen domači primer John Lewis & Partners, ki je v lasti približno 70,000 delavcev, je ohrabrila tudi VB, kjer so leta 2014 sprejeli zakon zelo podoben ameriškemu. Do danes je v delavsko last prešlo že več kot 800 podjetij, v zadnjem letu v povprečju eno na dan.

Uspešna praksa lastništva zaposlenih, ki paradoksalno cveti prav v neoliberalnih zibelkah, je pritegnila pred nekaj leti pritegnila pozornost ustanoviteljev Inštituta za ekonomsko demokracijo. S pomočjo bivšega svetovalca Svetovne Banke, dr. David P. Ellermana, smo ustvarili predlog za slovensko različico, v katerem smo popravili določene pomanjkljivosti slovenskih modelov.

Ameriški model je zgrajen na pokojninskem skladu, zaradi česar je precej drago, da se ga vzpostavi, onemogoča vmesno izplačevanje vrednosti kapitala delavcem in zakonsko ne zagotavlja pravice do so-odločanja. Slovenski model, ki je svoje mesto našel v ‘Zakonu o lastniški zadrugi delavcev’, zniža transakcije stroške, zagotavlja udeležbov dobičkih in omogoča predstavništvo v upravnem odboru podjetja.

Te rešitve so pritegnile pozornost Jona Shella, finančnega ekonomista in direktorja Social Capital Partners, ki v Kanadi gradi politiko delavskega lastništva. Tudi v intervjuju za Globe and Mail g. Shell omeni našo rešitev sistema vmesnega izplačevanja vrednosti kapitala, ki se akumulira na individualnih računih posameznih delavcev.

S kanadskim modelom, ki ima korenine tudi pri slovenskem modelu, spogledujeta obe strani, torej Liberalci in Konservativci. Morda bo za nekatere bralce presenetljivo, da v angažmaju pravzaprav prehitevajo slednji, ki so v svojem predvolilnem programu zagotovili, da bodo zakonsko vzpostavili namenske lastniške sklade za zaposlene in jim dodelili davčne olajšave.

Vendar pa ni povsem nerazumljivo – tudi v Sloveniji ekonomska demokracija uživa dolgo podporo bolj tradicionalistične struje s pričetki v krščanskem socializmu in Janezu Evangelistu Kreku. Tudi Mondragon, največja in daleč najbolj uspešna evropska izkušnja zadružništva ima korenine v katoliški veri.

V kontinentalni Evropi pa smo Slovenci prvi, ki smo začeli graditi temelje delavskega solastništva po ameriškem modelu. Naš model ESOP bi vodil v inkluzivno lasntištvo, saj bi ob postavitvi zahteval vključitev vseh zaposlenih v določenem podjetju. Prav tako bi vzpostavil notranji trg za delnice in deleže, kar pomeni, da bi se lastništvo dolgoročno ohranilo med generacijami zaposlenih.

Podpora našemu predlogu je sicer presenetljivo široka – od mednarodnih organizacij kot je Evropska federacija za lastništvo zaposlenih iz Bruslja, ki je naš koncept objavila v predlogu politike za EU, do notranjih raznobarvnih slovenskih podpornikov, kot so številni slovenski podjetniki, socialni partnerji in predstavniki delodajalcev.

Nepartijska koalicija daje nekaj optimizma v ideji, da zakon zaživi tudi v praksi in z davčnimi olajšavami potisne lastništvo podjetij v roke slovenskih delavcev. Vendar je pred nami zadnja in največja ovira – bo predlog združil razdvojeno politično garnituro?

Podjetja v lasti zaposlenih so bolj stabilna in ekonomsko neodvisna. Oboje se je med preteklo krizo izkazalo za izredno pomembno. Če citiram in parafriziram izjavo Jon Shella v zgornjem intervjuju je »solastništvo zaposlenih ena izmed tistih zdravorazumskih in tržnih družbenih rešitev z ogromnimi in dokazanimi rezultati” – zakaj torej v Sloveniji ne bi postala ekonomska politika za prihodnost?

0 Comments

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja