Inštitut za ekonomsko demokracijo

ESOP v ciklu trajnosti

Avtorica: Tea Žgank, Pravni oddelek IED

27 Day Cash Buffer

Trajnost kot politični koncept ima svoje začetke v Brundtland poročilu Svetove komisije za okolje in razvoj ZN iz leta 1987. Ta dokument se je ukvarjal z napetostjo med težnjami človeštva na eni strani in omejitvami, ki jih nalaga narava na drugi strani. Trajnost je v poročilu obravnavana kot del koncepta trajnostnega razvoja, tj. razvoja, ki zadovoljuje potrebe sedanje generacije, ne da bi ogrozil možnosti prihodnjih generacij pri izpolnjevanju njihovih potreb. Sčasoma se je koncept trajnosti začel razlagati širše in zajema tri dimenzije: ekonomsko, okoljsko in socialno. 

V odgovor na pozive k trajnosti mnoge družbe širijo svoje cilje in se odločajo za vključitev trajnosti v svojo poslovno strategijo – zavedajoč se, da z dobrim početjem lahko delajo dobro. Namesto da (zgolj) maksimizirajo svoj dobiček, družbe hkrati branijo interese vseh zainteresiranih strani znotraj in zunaj podjetij, vključno z zaposlenimi, dobavitelji, upniki, lokalnimi skupnostmi in drugimi subjekti.

V poslu se trajnost navadno nanaša na poslovanje brez negativnega vpliva na okolje, skupnost ali družbo kot celoto. Trajnostno poslovanje v splošnem obravnava dve glavni kategoriji: učinek posla na okolje in učinek posla na družbo. Cilj trajnostne poslovne strategije je pozitivno vplivati na vsaj eno od teh področij. Kadar podjetja ne prevzamejo odgovornosti, se lahko zgodi ravno nasprotno, kar vodi do problematik, kot so degradacija okolja, neenakost in socialna krivica.

Kot določa načelo globalnega sporazuma Organizacije združenih narodov, se trajnost začne s pristopom k poslovanju, ki temelji na načelih. Ta načela nadalje določajo, da bi podjetja morala podpirati previdnostni pristop k okoljskim izzivom (7. načelo); in izvajati pobude za spodbujanje večje okoljske odgovornosti (8. načelo).

Vendar se številna podjetja borijo za obstanek na konkurenčnem trgu, dejavnosti družbene in okoljske odgovornosti pa pogosto neizogibno povečujejo stroške podjetij, kar lahko privede do novih družbenih težav oziroma ovirajo podjetja pri izpolnitvi svojih obljub o družbeni odgovornosti.

Soočeni s tem konfliktom pri vodenju podjetja se je pojavilo vprašanje, kaj je rešitev  za ustvarjanje pozitivnega kroga interakcij med različnimi vrstami učinkovitosti?

Raziskava avtorja Huifen, ki je sicer bila omejena na socialno in finančno učinkovitost ESOP modela, je ugotovila, da izvajanje ESOP-jev, ki temeljijo na osebju, lahko izboljša socialno in finančno učinkovitost podjetij.

ESOP oziroma program lastništva delnic zaposlenih je pristop korporativnega financiranja, pri katerem podjetje svoje delnice v celoti ali delno dodeli zaposlenim, ki delajo v njihovem podjetju. Z uvedbo ESOP-a zaposleni postanejo lastniki podjetij in uživajo enake pravice kot delničarji, ki prispevajo finančni kapital. Tako je sam ESOP ena od rešitev za izpolnitev družbene odgovornosti. Po drugi strani bo – s spremembo identitete iz delovnega osebja v delavce-lastnike – večji interes za rast in uspešnost podjetja, kar posledično vodi v povečanje finančne učinkovitosti podjetij, kar pomeni, da si podjetja lahko privoščijo več socialnih in okoljskih dejavnosti ter boljše storitve za varstvo okolja.

Na drugi strani je znano, da geografska razdalja vpliva na konkretne izraze zaskrbljenosti za soljudi. Verjetno je, da se skrb ljudi za to, kar se bo zgodilo v geografsko oddaljenem kraju in za tiste, ki bodo živeli tam, zmanjšuje, kolikor bolj smo geografsko oddaljeni. Iz tega je mogoče sklepati, da bodo tudi podjetja v lastništvu zaposlenih okoljsko učinkovitejša. Namreč mogoče je predpostavljati, da bodo delavci, ki navadno tudi prebivajo na območju oziroma v bližini območja poslovanja podjetja, bolj okoljsko preudarni in previdni, kakor če podjetje deluje zgolj pod vplivom osebe, ki na kraju ne prebiva in je posledice morebitnega onesnaženja ali okoljske nesreče neposredno ne prizadenejo.

Torej izvajanje posebnega mehanizma, kot je program lastništva zaposlenih ali ESOP, lahko izboljša družbeno učinkovitost, kar lahko vodi v izboljšanje finančne učinkovitosti, ta pa zagotavlja več virov za podporo dejavnostim družbene odgovornosti. Kot cikel lahko izvajanje tega mehanizma okrepi medsebojne vplive različnih dejavnikov in okrepi celoten sistem. S pozitivnimi interakcijami trojne uspešnosti lahko tako podjetja kakor tudi posamezniki živijo bolje in bolje prispevajo k družbi, to pa je čar humanističnega upravljanja za trajnost.

0 Comments

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja