Inštitut za ekonomsko demokracijo

Izpuščene priložnosti slovenske privatizacije

Avtor: Sebastjan Pikl

27 Day Cash Buffer

V sredini junija smo lahko na nacionalni televiziji gledali  pogovor o postsocialistični privatizaciji družbenega premoženja v Sloveniji, z naslovom: »Ekstravisor:Tranzicija družbenega v zasebno«. Kaj se je zgodilo po 30 letih? Izpostavljena teza je bila, da je nadzor prišel prepozno in da so (pre)velik del javnega premoženja pograbili PID-ovski baroni ali pa je izpuhtelo v stečajih.  

Ker edini od povabljenih udeležencev razgovora, ki je bil v takraten proces priprave  privatizacijske zakonodaje neposredno vključen, Jože Mencinger, niti ni več pravega zdravja za takšne javne debate, kot tudi ni dobil vsebinsko pravih vprašanj in dovolj časa, da bi lahko pojasnil nekatere bolj zanimive kontekste, sta podporno vlogo s svojimi tezami odigrala nekdanja ministra Janez Šušteršič in Gregor Golobič. V javni prostor sta poslala prvovrstna politična sporočila »stejtmenta«, eden konceptualno/vrednostnega in drugi o realnosti politike.

Ti  tezi sta zanimivi, ker je v njih vsebovano precej več, kot komentar na konkretno temo privatizacije.  Je slovenska politika, kot jo vidijo akterji elite – politične, ekonomske ali pač intelektualne ali medijske – zadnjih 30 let. Hkrati pa kaže na nekatere univerzalne, politično/ekonomske teme.

Njuni tezi mi bosta služili za določeno število prihodnjih blogov o nekaterih uspehih in stranpoteh Slovenskega politično/razvojnega modela.

Janez Šušteršič z napisom na t-shirtu:

»Družba, ki postavi enakost pred svobodo, ne bo dobila niti prvega niti drugega. Družba, ki postavi svobodo pred enakost, bo imela visoko stopnjo obojega(Milton Freedman)[1]

in Gregor Golobič z izjavo:

 »Država, priznajmo si…osamosvojitev je bila improvizacija…Privatizacija je bila improvizacija enake vrste«.

Zadeva slovenske privatizacije je še malo bolj zanimiva, kot je bila predstavljena na nacionalni televiziji. Zanimiva,  ker na začetku procesa privatizacije stoji prvovrstna politična zgodba, katere posledice živimo. Predstavljajte si, da so bili takrat na voljo tudi drugačni zakonodajni predlogi.  Menda celo 6. Lahko bi bilo drugače.  Tega sicer ne vemo, ker se niso odigrali.  A ohrabrujoča ugotovitev je, da  lahko nekatere modele  lastninskih odnosov še vedno dograjujemo.  Lahko da bodo,  čez 30 let, uspešno zaživeli.

Dovolite, da na kratko predstavim, skozi čas, do naslednje generacije poslane,  nekatere spomine in zapise takratnih akterjev, en segment političnih odločitev in posledic, ki so pripeljale, do sedanje situacije.

Odločitev o privatizaciji, ki je bila sprejeta v takratnem sklicu skupščine, leta 1990, je rezultat oblikovanja politik in  aritmetike z nemalo suspenza. Med odločevalce je postavila dve vrednostno precej različni politiki privatizacije, na koncu pa se odločila za tretjo, »kompromisno«. Kompromis so bili tako imenovani privatizacijski certifikati. 

Politično pomembna, ker je odločala o privatizaciji nacionalnega gospodarstva in – kar vsaka politika ob odločanju o alternativah navadno naredi – preverila vrednote, stališča, znanje in moč takratnih novo vzpostavljenih političnih strank.

Šlo je za prerivanja, celo politično izdajo med posameznimi akterji v Demosovi vladi, a tudi za močno soočenje vrednot. Po nekaterih trditvah je bilo, s strani strank in drugih akterjev, zakonskih okvirjev privatizacije vsaj 6[2].   Najmočnejša predloga pa: predlog takratnega predsednika Vlade Lojzeta Peterleta in ministra za gospodarstvo in podpredsednik Vlade Jožeta Mencingerja, kjer je vsak sodeloval še s številom domačih strokovnih svetovalcev ter mednarodnih akterjev.

Torej.

Privatizacija je  predstavljala uzakonjenje pravil, ki ščitijo zasebno lastnino ter prvi korak pri oblikovanju kapitalističnega tržnega sistema. Priprave na privatizacijo so se začele že pred oblikovanjem prve “svobodno izvoljene” slovenske vlade. [3]  »Leta 1990 je bila privatizacija dejansko preusmerjena na republike, ki so začele pripravljati osnutke lastnih zakonov o privatizaciji.  V Sloveniji sta tekmovala dva glavna koncepta, znana kot Korže-Mencinger-Simonetijev (KMS) zakonodajni predlog in Sachs-Peterle-Umekov (SPU) predlog. Prvi je predlagal postopno, decentralizirano in komercialno privatizacijo, drugi je vztrajal pri množični, centralizirani in distribucijski privatizaciji. Polemika se je kmalu izkazala za politično in ne za gospodarsko vprašanje, s temeljem v posledičnem nadzoru nad gospodarstvom. Decentralizirana privatizacija bi domnevno omogočila, da nadzor ostane v rokah menedžerjev in s tem v rokah stare gospodarske in politične elite. Centralizirana privatizacija pa bi nadzor prenesla na vlado in s tem na novo nastajajočo gospodarsko in politično elito.« (Ibid.)

Predlagana sta torej bila KMS privatizacijski model in SPS privatizacijski  model.  Kakšna je bila razlika me njima?

 

Se nadaljuje…..

 

 

 

[1] »A society that puts equality before freedom will get neither. A society that puts freedom before equality will get a high degree of both« (Milton Freedman)

[2] Mladina, 10 sept 1991, str. 40-41

[3] Sledimo lahko jugoslovanskim zveznim spremembam ustave, sprejetim novembra 1988 in zakonom, ki urejajo gospodarska in delovna razmerja v letih 1988 in 1989. Najpomembnejši med njimi »Zakon o podjetništvu« je uradno razveljavil “samoupravljanje in socialno lastninska razmerja” in jih nadomestil s” kapitalističnimi lastninskimi odnosi “. »Zakon o kroženju in razpolaganju s socialnim kapitalom« je pooblastil svete delavcev, da podjetja prodajajo zasebnim lastnikom. Nazadnje je »Zakon o družbeni lastnini«, sprejet avgusta 1990 omogočil postopno preoblikovanje podjetij v družbeni lasti v mešana podjetja, kjer bi moral biti »notranji odkup delnic “, ki bi zaposlenim omogočal odkup delnic z diskontom, glavni instrument privatizacije. (Mencinger J. »Privatization in Slovenia«

0 Comments

Submit a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *