Inštitut za ekonomsko demokracijo

Ekonomska demokracija in socialna pravičnost

Avtorica: Tea Žgank, Pravni oddelek IED

CICOPA

Dolga vrsta reformatorjev si prizadeva za razširitev demokracije na delovno mesto, vendar upad deleža delovne moči in dohodka, stagniranje ali upadanje realnih plač, naraščajoča neenakost, tržna moč delodajalcev in delež dobička v naprednih gospodarstvih kažejo, da je ta cilj vse bolj oddaljen. Prav tako je, v nasprotju s politično demokracijo in njenimi poskusi nadzora moči v javnem sektorju, koncept ekonomske demokracije, ki se osredotoča na koncentracijo ekonomske moči, deležen veliko manj pozornosti. Ekonomska demokracija se pogosto definira kot »sistem zavor in ravnovesij glede gospodarske moči in podpore pravici državljanov do aktivnega sodelovanja v gospodarstvu ne glede na socialni status, raso, spol itd.«. Ekonomsko demokracijo običajno istovetijo z »upravljanjem dela« ali nadzorom delavcev in (so)lastništvom podjetij ter prisvajanjem dobička ali presežka, kar tradicionalno pripada izključno »lastnikom« kapitala. Različne oblike udeležbe delavcev, so-lastništva in delitve dobička so razširjene in uspešne v številnih razsežnostih, vendar te še zdaleč niso univerzalne.

Mogoče je zagovarjati, da sta pojma ekonomske demokracije in socialne pravičnosti medsebojno povezana. Slednja se osredotoča predvsem na pravične odnose med skupinami v družbi, in ne toliko na pravičnost posameznega ravnanja ali na pravičnost za posameznike. Zgodovinsko in v teoriji je ideja socialne pravičnosti, da bi morali imeti vsi ljudje enak dostop do bogastva, zdravja, dobrega počutja, pravičnosti, privilegijev in priložnosti, ne glede na njihove pravne, politične, gospodarske ali druge okoliščine. V ekonomskem smislu socialna pravičnost najpogosteje pomeni prizadevanja za prerazporeditev bogastva, dohodka ali ekonomskih priložnosti od privilegiranih skupin do tistih, ki so v slabšem položaju.

Na drugi strani sodobna gospodarstva delavcem pogosto odvzemajo »naravne« demokratične pravice in njihov delež v ustvarjenem presežku, večino koristi od rasti pa si prisvojijo »lastniki« podjetja. Dobro počutje in zadovoljstvo pri delu sta pogosto prezrta, razen če neposredno prispevata k dobičkonosnosti (čeprav je seveda tudi veliko delodajalcev, ki do svojih delavcev kažejo različne stopnje dobronamernosti ali altruizma), medtem pa prekarno delo in podzaposlitev s stagnirajočimi ali padajočimi realnimi plačami kljub nedavni nizki uradni brezposelnosti trajata že desetletja. Poleg tega podjetja, ki maksimizirajo dobiček in v katerih delavci ne sodelujejo niti pri sprejemanju odločitev niti pri dobičku, uživajo vedno večjo monopsonsko moč.

Zdi se, da »pravice lastnikov« nastanejo naravno, ker lahko najamejo delavce in tem dajo fiksno plačo, preden se ustvarijo prihodki od prodaje, in to še naprej kljub začasnim nihanjem. Zdi se, da so takšne ekskluzivne terjatve »lastnikov« za primerne naraščajoče deleže dobička v dohodkih in za nadzor gospodarstva, da bi povečali lastno bogastvo, nepravične, nedemokratične in neučinkovite v luči dolge zgodovine koristi od produktivnosti in blaginje zaradi delitve dobička in udeležbe zaposlenih. Ta razvoj je nadalje prispeval k naraščajoči neenakosti, nezadovoljstvu in avtoritarnemu populizmu kot odziv na globalizirani kapitalizem, ki je večino koristi od rasti in prodaje namenil majhni manjšini bogatih, na račun slabše plačanih prekarnih delavcev in grozeče podnebne in okoljske katastrofe. Kriza zaradi pandemije koronavirusa COVID-19 pa je to stanje še poglobila.

Vendar proizvodnjo in prihodke podjetja in s tem preostali presežek ali dobiček ustvarijo zaposleni z uporabo razpoložljivega kapitala in drugih »pasivnih« vložkov. Brez njihovih nakopičenih in pogosto specifičnih veščin tega ne bi moglo biti, zato obstaja močan argument lastniškega kapitala za splošno delitev presežka. Nadalje so motivacija, sodelovanje, produktivnost in dobro počutje delavcev dodatne koristi, ki jih prinese delitve presežka, kar bi posledično tudi izboljšalo možnosti za preživetje in uspešnost novih zagonskih podjetij ter zrelih podjetij. Produktivnost je mogoče dvigniti tudi na račun dobrega počutja delavcev v številnih drugih aspektih organizacije dela, kot sta avtonomija delavcev in nadzor nad delom ali soodločanje. Zaščita pred izkoriščanjem poleg pravične delitve dobička zahteva tudi dejansko sodelovanje v demokraciji na delovnem mestu.

Tako lahko trdimo da ekonomska demokracija prispeva k socialni pravičnosti na delovnem mestu. Avtorja FitzRoy in Nolan v prispevku »K ekonomski demokraciji in socialni pravičnosti: delitev dobička, soodločanje in lastništvo zaposlenih« (ang. Towards Economic Democracy and Social Justice: Profit Sharing, Co-Determination, and Employee Ownership) za ekonomsko demokracijo in socialno pravičnost predlagata razširitev soodločanja, ki ga dopolnjujeta radikalna, prerazporeditvena davčna reforma, ki bi omejila izkoriščevalsko moč podjetij, ki jih upravlja kapital ter odkupi zaposlenih. Tudi slovenski Inštitut za ekonomsko demokracijo je pred kratkim pripravil predlog zakona, ki bi olajšal pretvorbo podjetij v načrte lastništva delnic zaposlenih, podoben ameriškemu programu ESOP.

Če vas zanima več o možnostih vzpostavitve lastniških shem za zaposlene v Sloveniji, bomo z veseljem odgovorili na katero koli vaše vprašanje. Pišite nam na [email protected]!

0 Comments

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja