Inštitut za ekonomsko demokracijo

Dilema ekonomske demokracije in ESOP modela za Slovenijo

Avtorja: David Ellerman in Tej Gonza

27 Day Cash Buffer

* Članek prvotno objavljen v Sobotni prilogi 12.9.2021

Na Inštitutu za ekonomsko demokracijo (IED) smo v lanskem letu pripravili predlog ‘Zakona o lastniški zadrugi delavcev’, ki bi v Sloveniji vzpostavil ESOP model solastništva zaposlenih. V teh mesecih smo v zadnji fazi priprave političnega prostora, ki bi zagotovil, da predlog zakona ni pretirano spolitiziran, in da ostane življenjski.

Članek dr. Gostiše, ki je bil v Sobotni prilogi objavljen 28.9., kaže na nekaj nerazumevanj in zahteva, da bolje razložimo logiko ESOP modela, ki bi ga vzpostavil predlagan zakon. Avtor prispevka izpostavlja, da je ekonomska demokracija veliko več, kot le solastništvo delavcev. In v tem se seveda povsem strinjamo. Istočasno pa je potrebno izpostaviti, da je tudi slovenski ESOP model veliok več kot le solastništvo delavcev.

Model, ki smo ga razvili s kolegi na inštitutu, v osnovi temelji na ameriški ESOP praksi, najbolj uspešni in najbolj razširjeni praksi solastništva zaposlenih na svetu. V zadnjih 40+ letih je bilo vzpostavljeni okoli 7000 ESOP podjetij, ki zaposlujejo skorajda 10% celotnega privatnega sektorja.

Glede na to, da dr. Gostiša podaja precej splošno kritiko solastništva zaposlenih kot nepopolne realizacije načel ekonomske demokracije, je potrebno opozoriti na določeno nerazumevanje tako ameriškega ESOP modela kot osrednjih razlik med slovenskim in ameriškim ESOP modelom, ki njegovo kritiko pravzaprav obrnejo v prid našemu modelu.

Ameriški ESOP (oz. Employee Stock Ownership Plan) ni podoben korporacijskim shemam odkupov delnic s strani zaposlnih (ki največkrat slišijo pod ime ESPP oz. Employee Stock Purchase Plan), kjer se zaposleni dobijo možnost, da z lastnimi prihodki ali prihranki odkupijo – običajno pod ceno – delnice lastnega podjetja. ESOP se financira iz naslova prihodkov podjetja samega – podjetje določen del presežka preliva preko ESOP sklada v namen odkupa delnic v imenu vseh delavcev, ki so zaposleni v podjetju. ESPP omogoča špekulacijo in instantne zaslužke, ESOP strukturno in trajnostno lastništvo med zaposlenimi.

V svoji logiki ESOP izrazito sloni na delu; zaposleni s svojim delom (ki generira prihodke podjetja) postopoma odkupujejo delež ali delnice podjetja. Pravzaprav je ameriški ESOP del pokojninskega sistema, kar pomeni, da so delnice oziroma deleži v imenu zaposlenih vrsta pokojninskega varčevanja.

Namesto pokojninskega sklada, ki v imenu zaposlenih drži delnice matičnega podjetja, slovenski model vzpostavi posebno vrsto zadruge, ki služi funkcijo lastniškega sklada. Članstvo v tej zadrugi je vezano na zaposlitev v podjetju, člani zadruge pa morajo biti vsi zaposleni (zaradi življenskosti zakona smo minimalno udeležbo postavili na 85%, čeprav je v ZDA postavljena na 100% vključenost). Podjetje na zadrugo prenaša del dobička, ki se uporabi za odkup deležev ali delnic od prvotnih lastnikov. Zadruga tako postane družbenik ali lastnik podjetja, medtem ko zaposleni v zadrugi pod svoje ime dobijo delniške točke, ki jim prinašajo pravico do dobička in vrednosti podjetja.

Z lastništvom preko slovenskega ESOP modela pride tudi pravica do upravljanja – na isti način kot imajo to pravico običajni lastniki. Odločitve znotraj zadruge, predvsem glede mandata predstavikov delavcev in pa tudi glede dolgoročnih, razvojnih in strateških vprašanj, se sprejemajo glede na načelo en član en glas, kar pomeni, da je zagotovljena demokratična reprezentacija delavcev. Izvoljeni predstavniki potem glede na delež lastništva na zadrugi interes zaposlenih predstavljajo direktno na skupščini lastnikov podjetja oziroma v upravnem odboru podjetja.

Poglavitna razlika glede na ameriški ESOP model je, da se tok namenskih sredstev iz podjetja na zadrugo ne zaustavi, ko se zunanje lastnike izplača – nadaljevanje prenosa sredstev zagotavlja, da se deleži od zaposlenih v ESOP-u konstantno odkupujejo od delavcev ter razporejajo med aktivne kapitalske konte. Na tak način so upokojeni delavci avtomatsko izplačani, novi zaposleni pa avtomatsko vključeni v sistem solastništva (ameriški ESOP se spopada s problemi na tem področju). Lastništvo zaposlenih se vzdržuje trajnostno, čez različne generacije zaposlenih, s tem pa se dolgoročno ohranja tudi nacionalni interes in prenos dodane vrednosti v lokalno skupnost.

Strinjamo se z argumentov dr. Gostiše, da ekonomske demokracije ni mogoče reducirati na delavsko lastništvo. Ekonomska demokracija pomeni, da imajo zaposleni pravico, da postavljajo avtoriteto, ki jih vodi, hkrati pa dobijo pravico do sadov svojega dela. Načela ekonomske demokracije seveda zahtevajo, da se to uredi ustavno, na veliko bolj strukturnem nivoju, kot to naredijo individualni kosi zakonodaje, ki spodbujajo solastništvo delavcev.

Vendar pa je nujno povedati, da je tudi solastniške modele mogoče oblikovati tako, da de facto stremijo k načelom ekonomske demokracije – naš predlog slovenskega ESOP modela pravico do vrednosti podjetja, pravico do dobička in prvico do upravljanja veže na zaposlitev v podjetju. Na ta način so te pravice neodtujljive od dela popolnoma enako, kot je v demokratični ureditvi vsakemu državljanu neodtujljiva pravica do političnega glasu.

Za konec naj bralce usmerimo na spletno stran IED, kjer je brezplačno dostopnih kar nekaj tehničnih opisov, študij primerov in analiz slovenskega ESOP modela, ki so ga podprle gospodarske zbornice, sindikati, ogromno močnih slovenskih podjeitj, številne politične stranke in – kakor priznava tudi sam – dr. Gostiša.

0 Comments

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja