Inštitut za ekonomsko demokracijo

Community Wealth Building dokazuje, da se pravičnejšo in bolj demokratično družbo lahko gradi tudi na lokalni ravni

Avtor: Kosta Juri

27 Day Cash Buffer

Ko razmišljamo o ravneh upravljanja, na katerih je mogoče najbolj vplivati na smer razvoja družbenoekonomskega sistema, v katerem živimo, največkrat pomislimo na državne ali mednarodne upravne organe. To je sicer povsem upravičeno. Podnebne spremembe, dolgotrajna rast ekonomskih neenakosti (premoženjskih in dohodkovnih) ter prosto gibanje kapitala so nedvomno tehtni razlogi za to, da nacionalno in mednarodno politično prizorišče še naprej ostajata v središču javne pozornosti. Kljub temu pa pretirano osredotočenje na »makro raven« s strani političnih akterjev in javnosti nasploh, zlahka privede do zanemarjanja lokalnih in regionalnih stvarnosti, s tem pa tudi do spregledanja mnogih priložnosti za korenite spremembe, ki jih ponujajo nižje ravni upravljanja.

Po svetu obstaja vedno več uveljavljenih praks t. i. radikalnega municipalizma. Številne krajevne skupnosti, občine, regije, itd., ki so se zaradi posledic globalizacije, finančne krize in varčevalnih ukrepov znašle v hudi finančni stiski, so v zadnjem desetletju, z veliko mero kreativnosti, vzpostavile nove strategije lokalnega razvoja, katerih namen je gradnja lokalnega bogastva in vzpostavitev modelov ekonomske demokracije. Med najbolj uspešnimi razvojnimi programi, ki v skladu s tem poslanstvom delujejo na lokalni ravni, nedvomno izstopa t. i. community wealth building, ali »ustvarjanje lokalnega bogastva«. Gre za strategijo lokalnega razvoja, s katero poskušajo občinske uprave obdržati denar v lokalnem gospodarstvu, obenem pa spodbuditi razvoj zadružništva in drugih alternativnih lastniških modelov.

Britanska organizacija CLES, ki je pred več kot desetletjem začela strategijo snovati v sodelovanju z mestnima občinama Preston in Manchester, je opredelila tudi njene temelje. Tukaj bi se osredotočil predvsem na dva izmed njih, in sicer na pluralizem lastništva in na progresivna javna naročila blaga in storitev, ter na to, kako sta med sabo povezana. Sistem sam posebej ni nobena znanstvena fantastika, vendar predstavlja velik odmik od neoliberalnega pogleda na gospodarstvo, po katerem je cena edini upoštevanja vreden kriterij v procesu javnega naročila.

V nasprotju z uveljavljeno prakso, javne ustanove, ki ravnajo v skladu s principi gradnje lokalnega bogastva, pri izbiri dobavitelja v postopkih naročanja namesto oz. poleg tradicionalnih kriterijev upoštevajo socialne učinke javnega naročila. S tem, da naročila izvajajo pri podjetjih, ki prispevajo k izboljšanju socialnih standardov v njihovih lokalnih skupnostih in ki v le-teh ustvarjajo vrednost, se javne ustanove iz pasivnih upravljalcev statusa quo preobrazijo v gonila sistemskih sprememb. V Evropski uniji je na leto za javna naročila porabljenih kar 2000 milijard evrov, kar je približno 14 % evropskega BDP-ja. Potencial preusmerjanja tega denarja je torej izjemen; treba ga je le izkoristiti.

Med podjetji, ki se jih v t. i. progresivnih javnih naročilih pogosto privilegira, so tudi zadruge. Zadruge so se izkazale za do ljudi in okolja prijazna podjetja, katerih rast donosnosti ne koristi le peščici ljudem, temveč sovpada s splošnim izboljšanjem pogojev zaposlovanja in s krepitvijo lokalnega bogastva. Poleg tega so zadruge demokratični prostori, ki opolnomočijo zaposlene in spodbujajo njihovo udeležbo v postopkih odločanja. Pozitivna diskriminacija, ki v javnih naročilih daje prednost zadrugam in drugim podjetjem, katerih lastništvo je na ta ali oni način decentralizirano in vezano na lokalno skupnost, prispeva h krepitvi demokratičnih vrednot, obenem pa tudi k spreminjanju ravnovesja moči med velikimi, hierarhično urejenimi korporacijami in lokalnimi skupnostmi. Slednje si torej s preusmeritvijo javnih sredstev lahko vsaj deloma same izborijo večjo suverenost, ter na tak način povrnejo zaupanje občanov v demokratični proces.

Občine, ki so zgoraj opisano strategijo preizkusile, so večinoma doživele ponoven razcvet lokalnega gospodarstva in iz mnogih vidikov bistveno izboljšale kvaliteto življenja njihovih prebivalcev. Splošno zadovoljstvo slednjih se odraža, med drugim, tudi v izidih lokalnih volitev;   priljubljenost tistih administracij, ki so proces gradnje lokalnega bogastva sprožile, še danes  ostaja pretežno zelo visoka. V času, ko postaja vedno bolj razširjen občutek, da na smer ekonomskega razvoja v globaliziranem svetu, v katerem dominirajo velike korporacije in finance, skorajda ni mogoče vplivati, prinaša community wealth building nekaj svežega zraka.

0 Comments

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja