Inštitut za ekonomsko demokracijo

Ali lahko digitalne platforme dela koristijo delavcem in uporabnikom, namesto da polnijo žepe rentnikov?

Avtor: Kosta Marco Juri

27 Day Cash Buffer

Eden najodmevnejših stranskih produktov vseobsegajočega procesa digitalizacije, kateremu smo priča v zadnjih desetletjih, je vzpon t.i. gospodarstva digitalnih platform dela. Digitalne platforme dela oz. mega-korporacije (Uber, DoorDash, Lyft, Glovo, itd.), ki platforme razvijajo in jih nadzorujejo, se širši javnosti predstavljajo zgolj kot usklajevalci povpraševanja in ponudbe, ki naj bi ‘neodvisnim podjetnikom’ – pa naj bodo to dostavljalci hrane, vozniki ali prevajalci – ponujali boljše pogoje za poslovanje, fleksibilnost in priložnost za dodatni zaslužek, uporabnikom pa večjo izbiro ter cenejše storitve. Šlo naj bi, preprosto rečeno, za digitalne tržnice; za rešitev, ki naj bi koristila vsem deležnikom. A resničnost, ki se skriva za to podobo, je precej bolj mračna.  

Postati »sam svoj šef,« kot se glasi slogan, s katerim Glovo Slovenija nagovarja potencialne ‘partnerje,’ za platformne delavce ostaja zgolj neizpolnjena obljuba. Vpliv algoritmov, ki se jih platforme dela poslužujejo, namreč globoko posega v delo platformnih delavcev. Algoritmi hkrati narekujejo ritem in določajo pogoje dela – vključno s ceno storitev – ter tako poskrbijo, da se iz delovne sile iztisne čim več presežne vrednosti. Če upoštevamo tudi dejstvo, da je zaradi mrežnih učinkov dejansko število platform, med katerimi lahko ti t.i. ‘neodvisni podjetniki’ izbirajo izredno omejeno, nam takoj postane jasno, da je samostojnost platformnih delavcev zgolj fikcija, njeno opevanje pa kvečjemu spretna marketinška poteza.  

Poleg vprašljive legitimnosti nemalo pomislekov glede smiselnosti trenutne ureditve gospodarstva digitalnih platform na Slovenskem vzbuja tudi dolgoročni vpliv, ki ga bodo digitalne platforme, ki pri nas poslujejo, imele na slovensko gospodarstvo. Cena za poslovanje na platformah kot so Wolt, Glovo ali Uber, ki so v lasti tujih korporacij, je namreč visoka in to kljub temu, da tehnologija, ki jo uporabljajo, ni ‘raketna znanost’. Bolj konkretno, v primeru aplikacij za dostavo hrane prisotnih v Sloveniji delež cene dostavljene hrane, ki pripada tem aplikacijam, doseže kar 30%, medtem kot si Uber pridrži 25% cene vsakega prevoza. 

Poleg tega obstaja velika verjetnost, da se bodo stroški poslovanja, ko bodo platforme dosegle večji monopol (kar je končni cilj njihove poslovne strategije), bistveno zvišali, plače delavcev pa znižale. To se že dogaja v Londonu, Tel Avivu, New Yorku in povsod drugje, kjer ima določena digitalna platforma dovolj širok nadzor nad svojim trgom. Po vsem svetu se ponavlja ista zgodba: sprva se prihod platformnih kapitalistov dojema kot priložnost tako za podzaposlene in nezaposlene osebe kot tudi za podjetja – prvima dvema skupinama naj bi ponujala priložnost za dodatni zaslužek, drugim pa možnost, da povečajo svoj tržni delež. Pogosto v tej prvi fazi platforme svoje storitve ponujajo po relativno ugodni ceni tako, da jih subvencionirajo z investicijskim kapitalom. Ko pa se platforma v določen kraj zasidra in znebi konkurence, se odloči za podražitev stroškov in nižanje plač.

Nizke plače, visoki stroški in povečana družbena odvisnost od digitalnih platform delavce in podjetja potisnejo nazaj na rob preživetja, kapitalistične platforme pa končno spremenijo v donosna podjetja. Toda ali so tako neugodni pogoji res nujno zlo? Je to cena napredka? 

 

Alternativa obstaja 

Po svetu obstaja veliko primerov dobrih praks etičnega poslovanja na platformah, ki se navezujejo na bogato zadružno tradicijo in od katerih bi se lahko marsikaj naučili. Takšne platforme ponavadi nastanejo kot odgovor na brezbrižnost etabliranih digitalnih platform do dobrobiti platformnih delavcev, sodelujočih podjetij in lokalnih skupnosti nasploh. Iz že omenjenih razlogov pa so takšne iniciative logična poteza tudi z izključno poslovnega vidika. 

Zanimiv primer je platformna zadruga Up&Go, ki v New Yorku ponuja storitve čiščenja. V podjetju so vse zaposlene uslužbenke priseljenke iz Latinske Amerike, ki so pred ustanovitvijo Up&Go delale pri običajni digitalni platformi, kar pomeni, da niso imele pravice do soupravljanja niti seveda do deleža v lastništvu. Po ustanovi platformne zadruge so se njihove plače podvojile, prav tako so se povečali prihodki od prodaje. Delež prihodkov, ki ga Up&Go danes namenja vzdrževanju platforme, znaša le 5%. 

Na drugi strani Atlantskega oceana, v Madridu, pa že dve leti uspešno posluje platformna zadruga za dostavo hrane La Pájara, pri kateri so dostavljalci redno zaposleni in imajo zagotovljene dostojne delovne pogoje – podjetje navsezadnje upravljajo zaposleni sami. Tehnologijo, na kateri je La Pájara osnovana, je razvila CoopCycle – federacijia platformnih zadrug, ki poslujejo na področju kolesarske dostave. K njej lahko pristopijo vsa podjetja, ki se ukvarjajo z omenjeno dejavnostjo in so organizirana kot zadruge. Članstvo v federaciji zagotavlja prost dostop do tehnologije, ki se jo v okviru federacije razvija. 

To sta le za dva izmed stotine podobnih primerov, ki dokazujejo, da ni nobenega razloga za to, da bi se morali zadovoljiti s tem, kar nam danes ponujajo uveljavljene digitalne platforme. 

 

Kaj storiti? 

Današnje stanje slovenskega gospodarstva digitalnih platform je predvsem rezultat slabega upravljanja njenega pospešenega razvoja s strani oblasti, a z dovolj politične volje bi stvari lahko izgledale precej drugače. Številne izkušnje drugih držav z velikani platformne ekonomije, ki zdaj poslujejo tudi v Sloveniji, bi morale zadostovati, da bi se oblast pri nas pravočasno in učinkovito odzvala na izzive, ki jih ta hitro rastoči model poslovanja prinaša. Še posebej glede na to, da obstaja veliko že uveljavljenih načinov, kako lahko javni organi etičnim alternativam pomagajo postati ‘nova normalnost’ gospodarstva digitalnih platform.

Ena izmed možnosti je vzpostavitev ustreznega podpornega okolja kot v primeru projekta Consegne etiche (‘Etična dostava’), ki je nastal z znatno podporo italijanske občine Bologna. V sodelovanju z italijanskim zadružnim gibanjem, sindikati, dostavljalci in trgovci je Zavod za prostorsko inovacijo, ustanovljen s strani bolonjske občine in bolonjske univerze, uspešno ustvaril mrežo ustanov in trgovcev, ki so se zavezali, da bodo poslovali izključno s tistimi digitalnimi platformami, ki so organizirane v obliki zadruge in so (posledično) vključene v projekt Consegne etiche. Lokalna uprava je tako odigrala ključno vlogo pri spodbujanju soustvarjanja in pri usklajevanju interesov vseh vpletenih deležnikov. Zadružne platforme je zaščitila pred nelojalno konkurenco tradicionalnih platform tako, da jim je z uporabo mehkega prava zagotovila delež trga. V takšno shemo bi se lahko potencialno vključile tudi javne ustanove, kot na primer šole, univerze, bolnišnice in knjižnice, ki bi v skladu s principi community wealth building-a pri javnih naročilih uvedle pozitivno diskriminacijo v prid zadružnih platform.

Pravkar opisana strategija sama po sebi seveda še ne predstavlja sistemske oz. dolgoročne rešitve za omogočanje razcveta zadružništva v platformni ekonomiji, saj temelji na solidarnosti zasebnih akterjev in politični volji, česar pa ni mogoče zagotoviti dolgoročno. Osredotočiti se je torej treba predvsem na iskanje načinov, kako platformnim kapitalistom odvzeti možnost izkoriščanja delovne sile, s katero si danes zagotavljajo primerjalno prednost. V Sloveniji bi se pri reševanju tega problema lahko zgledovali po španski vladi, ki je marca letos dostavljalce hrane opredelila za redne zaposlene in tako v veliki meri zmanjšala možnost za njihovo izkoriščanje s strani digitalnih platform. S spremembo statusa platformnih delavcev bi imele etične digitalne platforme v obliki zadrug možnost poslovati v pravičnejšem poslovnem okolju, v katerem bi jim njihova organizacijska in poslovna struktura pravzaprav služila kot prednost pred konkurenco, saj zadrugam za razliko od tradicionalnih platform rentnikom ni potrebno izplačevati dividend. V primeru pa, da bi platformni kapitalisti tudi po ustrezni regulaciji trga dela in vzpostavitvi podpornega okolja zaradi t.i. mrežnih učinkov še naprej nadzorovali svoje trge, bi lahko vlada uvedla zakon, ki bi zahteval (delni) prenos lastništva na zaposlene preko mehanizma ESOP. Več o tem, kako bi to izgledalo, si lahko preberete tukaj.

0 Comments

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen.